»Vsaki ustvarjalki, ki nastopa v filmu, smo namenili en snemalni dan, in prav vsaka se me je dotaknila. Čedalje srečnejša sem postajala in čedalje bolj sem čutila, kako pomembno je, da te ženske dobijo svoj glas tudi v filmu. Želim si, da bi se s tem poklonili vsem prejemnicam nagrade mira – ne le zato, da širimo glas o tej posebni nagradi, temveč tudi zato, ker ustvarjamo dragocen arhiv za prihodnje generacije.«
»Imamo v vseh agregatnih stanjih duše glas. Včasih se mora skriti, včasih uporabiti šifre, pogosto je ujet v kamen, najdemo ga pod zemljo in na nebu. Glas moje duše je glas vseh, ki živimo polnokrvno, in je glas, ki ne more ždeti v tišini, ki ne zna onemeti pred obrazi krutosti človeka. Je glas, ki umolkne skupaj z vesoljem. In nič prej.«
»Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina.«
»Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina.«
»Novak pa ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni, ampak prostor poezije z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično definicijo bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in prostoru.«
»Novak pa ni le največji slovenski mojster pesniških oblik in pretanjen ustvarjalec besednega zvena, ki pomeni, in pomena, ki zveni, ampak prostor poezije z vsako novo pesmijo, bodisi z minimalistično definicijo bodisi z ekspresivno razbohotenim epom, širi s tako polnokrvno poetiko, da njeni občudovalci nismo le presunjeni nad močjo njene ekspresivnosti, ampak smo vsakič znova nevsiljivo, a zavezujoče, povabljeni k samoizpraševanju in iskanju lastne vloge v času in prostoru.«
»S prepletom narativnih, liričnih in analitičnih prvin rahločutno in slogovno izbrušeno razpira okruške iz življenja staršev, starih staršev, sorodnikov in vseh, katerih usode se razraščajo v njej sami, kajti shranjeni smo drug v drugem, pravi.«
»Na kratko bi zgodbe v zbirki Leteči ljudje lahko povezali s tematikama življenja in smrti, ali še boljše, z raznolikimi občutki doživljanja teh dveh, z občutki, ki so poetični, nikoli pa patetični, nasprotno, mestoma se manifestirajo v nadrealnem, ki je zunaj naše običajne percepcije prostora in časa in ki tok zgodb zasuka v nepredvidljivo, neznano.«
»Poezija Silvana Paletti 'je tematsko in motivno zelo aktualna, a je hkrati že od daleč opaziti, da je drugačna od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije. Je občuteno domoljubna, vendar absolutno tuja slehernemu nacionalizmu ali lokalizmu'.«